Polna luna je svetila visoko nad jaso "male piramide" in jo osvetljevala, kot da je dan. Sama jasa ni bila velika. Imel je obliko nepravilnega kroga s premerom približno dvajset čevljev. Na območje kroga je bilo mogoče vstopiti z dveh strani, cesta, ki je prečkala jaso, je prihajala z vzhoda in se je nadaljevala v smeri severa.

S Hedo sva prišla tik pred začetkom same slovesnosti, ker je potrebovala nekaj časa, da mi je na kraju samem razložila, kako se moram obnašati in kje moram stati, da ne bi motila slovesnosti. Prijela me je za roko kot majhnega otroka in mi v tem tonu razložila, kaj se bo zgodilo.

Nikakor se nisem smel odmakniti od "vrat" male piramide, dokler me ni poklicala Heda, da me zaščiti pred prvotnim negativnim sevanjem, ki bi lahko bilo nevarno zame. Prav tako nisem smel izpustiti svojega glasu, ne glede na to, kaj se je zgodilo, preden je Heda spregovorila z mano.

Gledal sem Hed, ko mi je s tihim, a odločnim glasom razlagala stroga pravila. Bila je zelo lepa. Zelo vitka, z dolgimi nogami in rokami ter dolgimi rdečimi lasmi, ki so v mesečini svetili s posebnim sijajem. In njene oči so bile zelene s posebnim sijajem, ki ga imajo le naravno rdečelaske in ljudje z zelenimi očmi.

Takšna kombinacija je v naravi dokaj redka, a ko se ujema, so običajno ljudje izjemne lepote in neke posebne trdnosti in odločnosti. Heda je bila kar takšna. Skoraj popolnoma klasično lepo, a ne neosebno, lutkovno lepo, ampak nekako posebno, kar težko opišem. Edino, kar pri njej ni bilo popolno, je bil njen nos.

Preveč za drobtinico in preveč za senco. Čeprav je ta nos nekoliko pokvaril njeno klasično lepoto, ji je dal veliko več o njeni osebnosti. Delala ga je bolj odločno. Konec koncev, kakšna čarovnica bi bila brez kljukastega nosu. Ujel sem se v to misel in na ustnicah mi je trepetal nasmeh.

Takoj je opazila. "Ne jemlji tega rituala rahlo," me je grajala, misleč, da se nasmehnem njenim navodilom. »V ritual in protokol, ki ga spremlja, je bilo vloženega več truda, kot si lahko predstavljate vi, privilegiranci Črnega kroga, mi smo ga generacije in generacije izboljševali in izpopolnjevali.

« Očitno jo je prizadela moja neprevidnost in lahkomiselnost. "Oprosti, že nekaj časa razmišljam," sem poskušal zgladiti stvari. »V zadnjem času se mi dogaja veliko grdih stvari in priznam, da nisem tako skoncentriran, kot bi moral biti.« Nameraval sem se še dodatno utemeljiti, a po njenem nasmehu je bilo razbrati, da mi tudi ona ni zamerila veliko in da o opravičilih ni treba izgubljati besed.

Spoznala je, da nasmeh na mojem obrazu ni zloben ali ponižujoč. "Dobro." Je nadaljevala z poveljujočim glasom. "Mislim, da ste razumeli najpomembnejšo stvar. Ne premikajte se z vrat in ne govorite ničesar, dokler vam ne dam znaka dovoljenja ..." se približuje luči.

"Drugi prihajajo," je rekla tiho in se s tako hitrostjo obrnila stran od mene, da so mi konci njenih lepih dolgih las oprali obraz. S hitrimi koraki, skoraj tekla, je zapustila jaso v nasprotni smeri od prihajajočih luči. Zdaj je bilo povsem jasno, da je virov svetlobe več.

Sveče, ki so jih imele lunine svečenice, so gorele z jasnim plamenom, le občasno so se tresle zaradi zračnega toka. Tiho, počasi in dostojanstveno so se mi približali. Kolona, v kateri je bilo dvanajst žensk in deklet, se je raztegnila v dolžino, ker je bila med njimi razdalja nekaj metrov.

Eden za drugim so tiho šli mimo mene, ne da bi pokazali, da bi me opazili. Oblečeni samo v tanke gazne obleke, bosi, so se zbrali na jasi in oblikovali polkrog, obrnjen proti severu. Ko so zadnji prišli na jaso, se je krog počasi začel zapirati. Ostal je le majhen prehod proti severu.

Točno v smeri, v katero je letela Heda. Svečenice so nekaj trenutkov stale čisto mirno in v popolni tišini, nato pa se je iz grla slišalo brenčanje, ki je zvenelo kot indijski om. Brnenje je bilo sprva komaj opazno, da bi se sčasoma stopnjevalo. Z naraščanjem intenzivnosti njihovega brnenja so rasle tudi sveče, ki so sijale v njihovih rokah.

Končno so bile sveče visoko v zraku in dvanajst svečenic je nenadoma utihnilo, kot po ukazu. Nekaj trenutkov je zavladala popolna, grobna tišina, nato pa je najstarejša med njimi zazvenela s presenetljivo močnim in zvočnim glasom. "Prišli smo k tebi, boginja.

" "Ommmm ..." je prišlo iz grla vseh ostalih. Slišati je bilo kot odgovor. »Hvaljen, boginja.« »Ommmm ...« »Služimo ti, boginja.« »Ommmm ...« so odgovorili vsi drugi. "Učimo se od vas in živimo z vami v srcu." "Ommmm ..." Odgovor je bil vse glasnejši.

Potem je prišlo do premora, popolne tišine, ki je trajala približno pol minute. Sveče so bile še vedno visoko v zraku in so osvetljevale jaso z jasno svetlobo. Ko sem se začel spraševati, koliko časa bo zdržala na tem položaju, so svečenice počasi začele spuščati sveče in se premikati po jasi.

Krog se je zaprl in se spet začel premikati v nasprotni smeri urinega kazalca. Sveče so spet držali v višini pasu. Z lahkimi, elegantnimi, skoraj plesnimi koraki so si sledili drug za drugim. Vsak od njiju je pogled uprl v svečo v rokah. Popolnoma so skoncentrirano obkrožili jaso in niso bili pozorni na okolico.

Bosi, v belih prozornih svetlih tančicah, so bili videti nadnaravno lepi in čisti. Vsakega od njih sem pozorno opazoval, ko je šel mimo mene in še vedno nisem pokazal, da me opazijo. Nekatere sem poznala že prej, nekatere sem videla prvič. Tisti, ki sem jih poznal, se mi nikoli niso zdeli tako lepi kot zdaj, ko sem jih opazoval, kako počasi v popolni harmoniji hodijo po mesečini osvetljeni jasi.

Njihovi obrazi so sijali v soju sveč in izgledali nekako sveže, mladostno, hkrati sproščeno, a tudi napeto od globoke zbranosti. Vse lunine svečenice so bile mlade, čeprav različnih starosti. Najstarejša, ki je bila na čelu kolone, bi lahko bila stara kakšnih petintrideset let, najmlajša, na zadnji strani kolone, pa komaj mlada punčka, stara kakih petnajst let.

Naredili so tri kroge v popolni tišini in se nato spet ustavili na položaju, s katerega so štartali. »Danes naj najboljši govori z vašim glasom in naj nam svetuje s svojo modrostjo!« Voditelj je nadaljeval z močnim glasom. "Ommmm ..." so rekli drugi. "Pridi in se druži s svojimi sestrami.

" "Ommmm ..." "Nauči nas." "Ommmm ..." "Bodi z nami." "Ommmm ..." <> P "Bodi eden izmed nas." Hmmmm ... «Glas ostalih je skoraj prerasel v krik, da bi izginil navzdol. Nato se je na zahodnem vhodu v jaso pojavila še ena luč.

Vedela sem, da je to Heda, in velele so tudi veste, a tokrat v njej niso videle Hede, ene izmed njih, ampak boginjo Diano, ki se je uresničila v najboljšem od njih. Heda se je z lahkimi koraki tako počasi približala jasi, da se je zdelo, da lebdi. Sveča v njenih rokah je bila črna in gorela z nekoliko močnejšim plamenom, ki ji je osvetljeval obraz.

Rdeči, ohlapni lasje, osvetljeni s plamenom sveč, so sijali, kot bi goreli. Ko se je približala, so bile njene oči skoraj popolnoma zaprte. S počasnimi, dostojanstvenimi, a hkrati zelo elegantnimi koraki je stopila v krog, ki so ga oblikovali njeni somišljeniki, in šele nato je s praznim, odsotnim pogledom zagledala plamen svoje sveče.

S pogledom, ki je zdelo, da je skozi svetlobo plamena prodrl v drugo dimenzijo. "Ste pripravljeni?" Je rekla tiho in ostro. "Pripravljeni smo," soglasno zašepetale ženske. "Ali ste ablutirani *?" "Prečiščeni smo." "Ali se zavedate?" "Zavedamo se.

" "Ali ste vredni?" Hedin glas, ki je postavil to vprašanje, je bil nekoliko višji kot prej. »Vredni smo!« In odgovor je bil glasnejši. »Potem me proslavite in bodite moji tovariši.« Po tem je Heda dvignila svečo v rokah visoko nad glavo in se začela vrteti okoli svoje osi.

Druge svečenice so počasi in previdno spuščale sveče pred seboj, se držale za roke in začele krožiti po Hedi v tem čudnem krogu. Sprva precej počasi, nato pa vse hitreje. "Ooooaaaaah, ooooaaaaah, ooaaaaaah ..." Kriki so se prebili skozi jaso. Pravzaprav jok ni dobra beseda za opis glasovanja svečenic, ki so zdaj hitro krožile in krožile po Hedi.

Začetni glas "o" je bil komaj slišen, zasnovan globoko v prsih vsakega izmed njiju, se je vedno bolj stopnjeval, da se je v nekem trenutku spremenil v glas "a", ki je še naraščal in se je končno končal z glasnim krikom. Roke, ki so bile najprej navzdol, vzdolž pasu, so bile zdaj visoko v zraku, kot da bi poslale krik in ga vrgle čim dlje od vas.

Nato nekaj trenutkov tišine in nato spet ooooooaaah in spet dvig roke. Čutila sem, kako me je ob teh glasnih krikih preplavil strah. Sredi tega glasnega vrtinca je Heda pokleknila najprej na enem, nato pa na obeh kolenih in plamen sveče pripeljala do kupa listja in suhe trave, ki je bila pred njo, česar pa sploh nisem opazil, dokler potem.

Za trenutek je kup zagorel s čudnim izbruhom plamena, ki ga je Heda takoj ugasnila tako, da je s svoje glave odstranila tančico in jo vrgla čez plamen. Nato je vstala in visoko nad glavo dvignila svečo. Počasi se je vrtel okoli svoje osi. Čudno, sem si mislil, da bi bilo normalno, da bi tančica iz gaze gorela v stiku z odprtim plamenom, vendar je ta tančica zadušila plamen in ga skoraj ugasnila.

Iz kupa listov in trave je prišel modrikast dim čudnega vonja. Svečenice so zdaj nekoliko zaostrile krog okoli Hede in se obrnile proti njej in dimu, ki jih je začel pokrivati. Še vedno so počasi krožili in soglasno izpuščali krike. Ooooooaaah. En krog okoli Heda je pomenil dva do tri krike in enako količino dviga rok.

Gost dim se je dvignil iz kupa in jih ovil, in vneto so ga vdihavali. Žerjavica, razpihana zaradi nihanja njihovih tančic, se je najprej spremenila v plamen, nato pa spet zagorela s polnim plamenom. S hitrim gibom je voditelj odtrgal gazo, ki jo je pokrila kot tančico, in jo pustila golo, vrgla je gazo na plamen.

Po nekem čudežu je bil trenutek prej ogenj takoj pogasen. Krog luninih svečenic se je še naprej premikal, zavit v nov oblak gostega dima. Ooooooooaaaah, oooooooooaaaaaaaaaaaa Kriki so bili zelo glasni. Po krogu okoli Hede in viru dima je plamen spet izbruhnil. Zdaj je drugo dekle s sebe strgalo tančico in jo vrglo na ogenj ter jo takoj ugasnilo.

Spet jih je zajel gost oblak dima, ki so ga vdihavali z vse večjim užitkom. Ooooooaaaaa, ooooooaaaaaaaaa Njihovi koraki so bili zdaj nekoliko počasnejši, krog pa vse ožji. Spet je obliznil plamen, ki ga je ugasnila tančica enega izmed njih. Krog je bil zdaj skoraj popolnoma stisnjen in zaprt, tako da sem komaj videl Hed, ki je še vedno držala svojo svečo visoko v zraku.

Kolo je rahlo nadaljevalo pot okoli nje in se mi je zdelo vedno bolj negotovo, koraki. Voditeljica avtomobila, ki je s svojo tančico prva pogasila plamen, se je začela tresti. Ponovno pojavljanje plamenov je pozdravila že pripravljena tančica naslednje svečenice, ki jo je vrgla in takoj začela drhteti kot vodja, zavit v dim.

Kolena so pokleknila in zdelo se je, kot da bi deklica padla na tla, če je prijatelji ne bi držali za obe roki. Kmalu so vse lunine svečenice, ki so s svojimi oblačili pogasile plamen, nenavadno trepetale in stokale, občasno so se krčile. Kriki tistega čudnega kroga niso bili več tako soglasni kot prej.

Dekleta, ki so bila še oblečena, so bila precej glasna, a ko je zavrgla oblačila, so njeni kriki postali tišji in bolj podobni stokanju kot prejšnji prodorni kriki. Na njihovih obrazih je bilo videti veselje, oči pa so bile zaprte. Še vedno sta se držala za roke in se rahlo vrtela okoli Hede, vendar se je zdelo, da je vsak v svojem svetu užitkov in čutnih užitkov.

V svojem sedmem nebu. In zadnja deklica je kmalu vrgla tančico na plamen, ki se je takoj zatem podrl na kolena v orgazmičnem krču. Bilo je, kot da je to znak za Hedi, ki se je ustavila v svojem počasnem vrtenju, pogledala navzgor in pokazala na mene. Njenemu pogledu so sledile vse ostale svečenice.

V trenutku so se zdeli trezni. Kot da bi se spomnili, da obred ni samo zato, da bi jih zadovoljil, ampak da je treba do konca srečanja narediti še nekaj. "Pripravi čarovnika," je rekla Heda in še vedno strmela vame. Duhovnice so se obrnile in se mi začele približevati s počasnimi, a odločnimi koraki.

Ko sem slišal Hedine besede in videl, kako se mi približujejo ženske, sem za trenutek začutil napad strahu, a me je Hedin pogled pomiril. In preden sem se tega lotila, so me obdale gole ženske, ki so se me dotikale. Ko se je ena roka dotaknila pasu na hlačah in ga odpela, me je spet zagrabila panika.

Zgroženo sem pogledal Hedija, ki se mi je približal in se mirno nasmehnil. Poskušala sem se odmakniti od njih, vendar me je dvanajst parov rok nežno, a trdno držalo na mestu. Ko se mi je Heda približala, se mi je s svečo dotaknila čela in ta dotik me je kljub rahli bolečini in vonju po zažganih laseh presenetljivo pomiril, skoraj sem omedlel.

Predal sem se v roke svečenic, ki so me v občutku, da je upor prenehal, v hipu popolnoma slekle in me dvignile v zrak visoko nad glavo. Zdelo se mi je, da lebdim s hrbtom ob tleh, ko so me nosili proti tlečemu kupu listja. Nežno so me spustili, Heda pa me je pritisnila na ramo, da bi pokazala, da moram poklekniti poleg vira dima.

Moja glava je bila tik ob vnetih listih, zato sem hotel, nevoljno, vdihniti čuden vonj modrega dima, od katerega se mi je takoj vrtelo v glavi. Poskušala sem se umakniti, a Hedine nežne, a odločne roke so mi dale vedeti, da moram obdržati ta položaj. Čez ramo sem začutil, da je tančica padla name.

To je bila njena zadnja nepogorela tančica. Ko me je pustila v tem položaju, se je Heda pridružila ostalim svečenicam, me prijela v krog in začela krožiti okoli mene. Zdelo se je, da se je v tistem trenutku dim, ki sem ga vdihnil, stopnjeval. Oči so me rahlo pekle, a to je bila edina neprijetnost.

Dim je mogoče vdihniti, ne da bi pri tem dražil grlo in povzročil kašelj. Svečenice, ki so se držale za roke, so spet počasi krožile in glasno kričale. Toda po nekaj krogih se je kroženje upočasnilo, kriki so popustili in spet postali bolj kot stokanje kot njihovi prvotni kriki.

Dvignila sem glavo in jih začela pozorneje opazovati. Videla sem njihove obraze popačene s poželenim krčem. Zdelo se je, kot da bi vsak od njiju hotel iz rok iz avta in se dotakniti dotika, a to ni bilo mogoče, roke so bile močno stisnjene. Kolo je nadaljevalo pot, vendar zelo, zelo počasi.

Plesalci so zdaj ječali od užitka, stiskali noge in se trzali. Pokleknil sem med njimi kot začaran, osupel nad prizorom in skoraj nor. Trinajst golih in navdušenih žensk je ob močni mesečini plesalo okoli mene. To je bil sanjski prizor. Enega od njih sem se začel dotikati z roko, toda ko sem opazil, da je Heda, ki se je zdelo, da je edina, ki je obdržala prisotnost duha, grobo odrinil mojo roko z boso nogo.

Z naslednjim gibom mi je odstranila tančico z rame in jo dvignila z obema rokama navzgor ter jo razširila. "Lezi na hrbet," sem zaslišal glas. Tako zmeden in omamljen od dima, nisem bil več prepričan, da njen glas pripada njej. Ni mi bilo mar, čigav glas slišim, ravnala sem tako, kot so mi povedali.

V istem trenutku mi je na obraz padla tančica tanke gaze. Ležal sem na hrbtu z iztegnjenimi rokami in nogami ter jih gledal, kako plešejo okoli mene skozi gazo. Vedel sem že, da se jih ne smem dotakniti in to me je spravilo v nor. Tako intenzivnega navdušenja še nisem doživel.

Končno se je kolo ustavilo. Najmlajša in najstarejša ženska se mi je približala z lahkimi koraki in mi stala na iztegnjenih rokah. Niso bili težki, a občutek ujetništva in nemoči me je za trenutek premagal. Približal se mi je tretji, vendar zaradi gaze, ki mi je prešla čez obraz, nisem z gotovostjo ugotovil, kaj je to.

Zaustavila se je nad mojo glavo, noge so se dotikale obeh lic, nato pa so se počasi začele spuščati v sedeč položaj, dokler se niso dotaknile mojega obraza. Ugibal sem že, kaj se od mene pričakuje. Nisem se jih mogel dotakniti z rokami, vendar sem jih smel zadovoljiti z ustnicami.

Gaza na obrazu me ni motila potoniti v sladko vlago, ki je lebdela nad mano. Komaj sem se dotaknil njenih ustnic, ko sem začutil, da se ji je začelo krčiti. Rahle vibracije njenega orgazma so okrepile njeno ritmično gibanje. Zvriskala se je od krika in se za nekaj trenutkov umirila.

Nato se je v počasnem gibanju umaknila in vdala mesto drugemu luninemu duhovniku. Že naslednji trenutek je bila na mojem obrazu nova svečenica, željna zadovoljstva. Premikala se je pred mojimi očmi in pričakovala dotik mojih ustnic. Dotaknil sem se je, čez zdaj mokro gazo, ki mi je bila še vedno raztresena po obrazu.

Čeprav ji je vzelo malo dlje od prvega, je tudi zelo hitro dosegla vrhunec. Malo se je zadržala nad mano, nato pa je naslednja zasedla njeno mesto. Ko se je spuščala, se je pred vsakim dotikom mojih ustnic začel njen orgazmični krč, komaj se me je dotaknila in že je popustila naslednji, ki je potrebovala še malo več časa in pozornosti, dokler ni dosegla želenega cilja.

Na mojih ustnicah se je ena za drugo menjavala lunina svečenica, ki je iskala užitek in olajšanje, jaz pa sem za vsakim ostala dodatno navdušena nad njihovimi okusi in vonji, vendar brez olajšanja, ki so ga doživeli. Niso se me dotaknili in tudi jaz se nisem mogel dotakniti, ker sta mi dva neprestano stala v naročju.

Navdušeno sem si raztrgal boke v zraku in željan vsakršnega dotika, a se me ni nihče dotaknil, ni bilo olajšanja. Končno se je vse zvrstilo name in na vrsto je prišel Hed. Bila je trinajsta in zadnja. Stala je nad mojim obrazom in se počasi začela spuščati, premikajoč se v ritmu glasbe, ki jo je slišala le ona.

Njen obraz je kazal enako navdušenje kot moj. Dišalo je sveže, ženstveno in vznemirljivo. Posebno pozornost sem ji namenil kot inkarnacijo boginje Diane. Potopil sem se vanjo, željan njenega okusa in vonja. Gaza na obrazu je bila prepojena s slino in njenimi sokovi.

Poljubil sem jo kot nor in počasi se je premikala po gibih mojih ustnic. V trenutku orgazma me je skoraj pritisnila s pritiskom na obraz. Drhtela je v valovih poželenja in se zvijala nazaj, drseči lase po mojih dimljah. To je bil prvi, dolgo želeni dotik, ki je bil dovolj, da sem prišel v nezavest.

Ko sem se vzpenjal po zraku, sem se začel krčiti, še vedno hrepeneč po dotiku, ki ga ni bilo. Edini dotik, ki sem ga doživel, je bil prvi dotik njenih las. In ta, en lahek dotik njenih las je bil dovolj, da mi je prinesel užitek, ki ga še nikoli nisem občutil. Moje seme je zletelo kot še nikoli doslej.

Ko je začutila, kaj se dogaja, mi je Heda hitro zlezla z obraza in mi gazo prevrnila v dimlje. Zvil sem se v sladki smrti in potem sem začutil, kako me nežne roke brišejo. Zadnjo kapljico mi je previdno obrisala s zdaj popolnoma mokro gazo, nato pa gazo visoko dvignila.

"Tukaj je žrtev," je nenadoma zakričala s presenetljivo močnim glasom. »Ooooooaaaaaah ...!« Vsi drugi so zakričali še bolj glasno in tako nenadoma, da sem se zdrznil. "Tu je sok moškega in samice, iz katerega se svet rodi," je nadaljevala Heda.

"Oooooooaaaaaah ..." "Tukaj je Dianin nektar, ki ji ga ponižno podarimo." "Ooooaaaaaaaaaaaaaaaah ..." Še naprej so kričali in večkrat vdihnili, da je bil krik vse glasnejši. Nato je Heda skočila, se enkrat obrnila okoli svoje osi in s hitrim gibanjem v zraku razprla gazo in jo pokrila s kupom listov, iz katerih je prihajal še komaj opazen pramen dima.

Videti je bilo, kot da je na ogenj polivala bencin. Plameni so v trenutku zasvetili in gaza je izginila v njem. Bliskavica je bila tako močna, da me je zaslepila. Ogenj je bil pogasen z enako hitrostjo, kot se je vnel, vsega je bilo v hipu konec. Iz krematorija, ki so ga svečenice željno vdihavale, je spet stekel dim.

Tudi sam sem se jim pridružil v tem hitrem vdihavanju modrega dima. Pokleknili smo goli in se potisnili, da smo z nosnicami dosegli čim več omamne, dragocene snovi, ki je nepreklicno šla po jasnem, zvezdnatem nebu. Nekajkrat mi je uspelo vdihniti, preden se mi je zavrtelo.