Profesor književnosti 3

Z Igorjem sem vzdrževal odnos zelo dolgo. Lagal bi, če bi rekel, da sem miren. Sploh ne. Najin odnos je bil sprva prežet s strastjo, z radovednostjo, s katero sva se opazovala. Vsako priložnost bi izkoristili za druženje na rjuhi in raziskovanje svojega telesa in domišljije, a sčasoma sem opazil, da je začetno navdušenje popustilo.

Začela sem se ga naveličati in se družiti z njim. Ne morem reči, da vlaganje v razmerje ni bilo obojestransko, vendar je bil skrajni čas, da prenehamo s seksom. Tudi naši pogovori niso bili več tako zahtevni. Poleg tega je obstajala velika nevarnost, da bomo izpostavljeni.

Potem bi izbruhnil škandal, naša imena bi bila umaknjena iz vseh lokalnih in državnih časopisov, Igor pa bi najverjetneje prestal težji konec in ostal brez službe, licence, dobrega ugleda ... najbolj pa me je skrbelo izguba spoštovanja staršev. Nič me ne bi prizadelo do te mere, niti omadeževan ugled.

V zadnjem času je bilo med nama nekaj napetosti, saj so njegove potrebe trpele zaradi mojih vezi. Čeprav je bil Igor sprva moj opornik v življenju, je postal posesiven in spoznala sem, da ne morem živeti z njim. Zadušil me je in zaviral, postal moje breme. Nekega popoldneva sem se odločil, da grem v park, da si razbistrim misli, ko sem naletel na Davorja, mojega dragega znanca iz otroštva.

Tavala sem po parku in ga sploh nisem opazila, on pa me je čudežno opazil in prepoznal ter rekel: "Živjo punca, si se naučila skakati po vrvi?" Ozrl sem se nazaj in zagledal mladeniča, ki je bil zelo drugačen od dečka, ki me je pred mnogimi leti z istimi besedami pozdravil ob slovesu.

Njegov obraz, pokrit s sramežljivo brado, je temu fantu dal zrelost s širokimi rameni in močnimi pestmi ter nasmehom ... nasmehnil se mi je z enakim raztegnjenim nasmehom, ki je enemu poševnemu zobu omogočil, da je pokukal na dnevno svetlobo. Ta ponosni zob je bila njegova odlika, po kateri bi ga prepoznal v množici ljudi.

Bil sem presenečen. Ko sem ga za trenutek videl, sem se vrnil v boljše čase, ko sem bil brezskrben, neobremenjen, predvsem vesel in vesel. Je sprehajajoči spomin na moje otroštvo. Nepremično sem stala v tišini in strmela v njegove jantarne oči. "Daj, povej vsaj eno besedo, ali morda nisem vreden tvojih besed?!" "Postaram se," sem rekel.

Ob tem sva oba planila v smeh. Usedla sva se na najbližjo klop in začela pogovor. Izvedel sem, da je FER in študira elektrotehniko. To me je presenetilo, ker sem mislil, da bo zaplul v finančne vode kot njegovi starši. Povedal sem mu, da nameravam študirati matematiko v Zagrebu, zato sva se skupaj odpravila v mestno knjižnico, ker je tudi on potreboval nekaj knjig za naslednji semester.

Povsem sem pozabil na nepomembnega Igorja. Z Davorjem bi res lahko vedno produktivno preživel vsak trenutek svojega življenja. Presenetljivo, o puncah ni nič omenil, govoril je samo o kolokvijih, površnih profesorjih, tistih malo manj površnih, kolegicah ... meni je ustrezalo.

Vedno lahko prebavim trače. Bilo bi prepozno in morali smo se posloviti. Davor me je prosil za še en krog pogovora, tokrat ob pijači. Rekel sem mu, da bi ga rad še srečal, vendar mi obveznosti niso preprečile, da bi mu karkoli zagotovil. Ostalo je odvisno od vas.

Obžaloval sem, ker je Davor prišel samo obiskat babico. Njegovo stalno prebivališče je bilo v Zagrebu, zato sem si poskušal vzeti čas, da bi bil še enkrat z njim. Ko sem prišla domov, sem prižgala mobitel in naletela na nekaj zgrešenih Igorjevih klicev in sporočil.

Začel sem se hladno potiti. Zvil sem se v postelji in nameraval zaspati. V glavi se mi je vrtel cel pogovor s prvošolcem danes, medtem ko mi je spoznanje o Igorjevi histeriji vlilo strah v kosti. Strah me je bilo, da se bo Davor vrnil v Zagreb, jaz pa bi zataknila Igorja.

Ko sem končno zaspal, sem zaspal ob odlomku iz svojega otroštva, ki se je znova pojavil iz zanemarjenih in oddaljenih predelov moje podzavesti. maja. Pojoči lasje orjejo po travniku blizu babičine hiše. Širijo se vonji travniškega cvetja in sveže pokošene trave.

Rosa navlaži moje nove čevlje, v katerih hodim po umazani ulici v nasprotju z maminim ukazom, da se izogibam tlom. Oblečena v lahko belo obleko tečem in grem mimo vdolbinic po zaprašeni poti. Približam se dvorišču Davorjeve babice. Ko pridem do vhoda, me zamika, da bi se približal japonski češnji pod napuščem.

Pa vendar podležem tej skušnjavi in vstopim na vrt, obdan z živo mejo in poraščen z grmovjem vrtnic. Vidim rjuho, obešeno s stare hrastove veje. Približam se ji in jo premaknem, da vidim, kaj se skriva za mano, ko zagledam Davorja, kako urinira. Nastane šok in nevera.

Davor se je ozrl naokoli, a ni rekel niti besede. “Opravičujem se!” vzkliknem in si z dlanmi pokrijem oči in ko ugotovim, da Davor še vedno nepremično stoji z nepremičnimi spodnjicami, sem razširila prste, da bi bolje pogledala videz pred seboj. »V kaj buljiš,« je vprašal, »in tvoj pes ima isto .

..« »Moj pes ne urinira po rožah,« sem odgovoril. »Tukaj,« se mi približa, »in ga sprejmi.« »Ne!« vzkliknem. »Ga se bojiš sprejeti?« Postavil mi je nerodno vprašanje. »Ne,« rečem, »tega pač nočem.« »Kdor se ne boji, se niti ne obotavlja,« doda. "Ne vem, kaj počnem tukaj, zbogom!" sem zajokala.

»Ostani,« je nadaljeval, »in se sleci!« Tedaj sem se obrnil in odšel proti hiši, a nenadoma sem začutil, da me je podrl na tla in me obrnil na hrbet. upiram se. »Starejši si od mene in moraš biti bolj resen!« vzkliknem. "Resno mislim ... resno mislim s tem," je odgovoril.

"Mislil sem, da si moj prijatelj ..." sem zajokala. »Spoznali boste, da to počnem ravno zato, ker sem,« izjavi in me začne slačiti. Po licih mi tečejo solze in namočijo tla, na katerih sem obkrožen. Zlati kodri so že obarvani s črnino. Postavi roko pod mojo obleko in mi sleče hlačke.

Ni mi jasno, kaj se dogaja, vendar sem punčka, stara komaj pet let. Razširi mi noge in me boža ... Manj neprijetno je, celo prijetno. Nočem, da mi ustreza, ni dovoljeno. on ... vse je nad mano. sem preveč gibčen... dol... Njegova roka čudovito prime moje mednožje.

Mravljinčenje poteka po mojem telesu. Moj pogled je uprt v nebesa. Oblaki neovirano plavajo in se ne ozirajo na oba mala zaljubljenca. Vzamem njegovo orodje v roke in se ga dotaknem tako, kot je Molly oblikovala glino v filmu “Ghost”. Oba se začneva trzati. Njegov obraz postane rdeč.

Zelo sem mokra, nekaj od solz, nekaj od njegovih dotikov. Odmaknem mu roko in on mi položi "tisto" na mednožje in me močno drgne. Uhajamo izpod nadzora. Zvijam se po tleh, ko nas prevzame najboljši občutek. Takoj, ko končamo zabavo, se uleže name in se s svojimi dotakne mojih ustnic.

Čutim njihovo teksturo. Ležimo v objemu in se poljubljamo. Moj prvi greh. Na vrtu Davorjeve babice pod krošnjo starega hrasta. Zbudim se preznojen. Vsi spomini na dogodke, ki so sledili, so se mi začeli vračati. Spet želim začutiti varnost Davorjevih rok. Ne bom storil ničesar, da bi se to zgodilo.

Erotske priče